Questo sito utilizza cookie di terze parti per inviarti pubblicità in linea con le tue preferenze. Se vuoi saperne di più clicca QUI 
Chiudendo questo banner, scorrendo questa pagina, cliccando su un link o proseguendo la navigazione in altra maniera, acconsenti all'uso dei cookie. OK

Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine

Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih vojaških spopadih.

Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih konvencij od konca 19. stoletja do naših dni.

Po 2. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine se pojem kulturne dediščine definira kot: območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu.

Specifičnost mednarodnega urejanja varstva kulturne dediščine pa je ravno v tem, da se celotno področje ne dotika pravne in kulturne sfere le ene države, temveč deluje v odprtem prostoru mednarodne skupnosti. Definicija kulturne dediščine v mednarodnem prostoru mora torej zadostiti kriterijem in potrebam različnih pravnih tradicij in narodnih pojmovanj kulturne dediščine.

Do mednarodnega konsenza o definiranju predmeta varstva še ni prišlo, vsaka država pa sama določa obseg kulturne dediščine na svojem območju. Opredelitve kulturne dediščine se po posameznih državah razlikujejo, zato vsak mednarodni dokument uvodoma podaja svoje razumevanje pojmov kulturne dobrine, kulturnega spomenika in kulturne dediščine.

Fizično je dediščino mogoče zavarovati tam, kjer je (in situ) s primernim zavarovanjem območja in vzdrževanjem, ali pa se odstranijo z izvirnega mesta in se shranijo v primernih depojih. Pravna zaščita pa se izoblikuje z vzpostavitvijo uradne evidence, registra, zavarovanjem območij, določitvijo postopkov za varstvo, izdajo dovoljenj, določitvijo obveznosti lastnikom kulturne dediščine in drugim imetnikom itd.

Varstvene funkcije prava kulturne dediščine ne gre jemati zgolj kot zaščito telesne stvarnosti kulturne dobrine, temveč kot integralno varstvo njenega kulturnega pomena in vezi s samim območjem izvora.

Znotraj režima varovanja kulturnih dobrin je mogoče prepoznati dve temeljni plati tega varstva: varovanje med vojnimi spopadi in ohranjanje v mirnem času.

Oblikovanje pravnega varstva kulturnih dobrin, umetnin in zgodovinskih pričevanj v mirni dobi sega šele v XX. stoletje kot direktna posledica reforme sodobnega mednarodnega prava. Le-ta je namreč opravil prehod iz koeksistence v neposredno kooperacijo mednarodne skupnosti preko mednarodnih organizacij.

Ravno nasprotno pa lahko varstvo kulturne dediščine med oboroženimi spopadi v svoje dobro šteje precej daljšo tradicijo. Po mnenju Vladimirja Brguljana naj bi začetek mednarodnega pravnega varstva kulturne dediščine sovpadal z uveljavitvijo pravila s strani Delfske Lige (okoli leta 1100 pred našim štetjem), ki je prepovedovalo rušenje mest do temeljev.

Druga svetovna vojna je privedla do vnovičnih racij kulturnih dobrin s strani nacističnih čet. Združeni narodi so se tedaj šele pričeli zares zavedati težave in v odgovor leta 1946 ustanovili UNESCO. Prva konvencija te organizacije je bila ravno Haaška konvencija iz leta 1954 (Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada) in pripadajoči pravilnik. Konvencija velja za prvi mednarodni inštrument, izključno in celostno namenjen varovanju kulturnih dobrin med vojno ter za prvi tekst, kjer je za označitev objekta varstva uporabljena besedna zveza »kulturna dobrina«.

Ko je govora o trgovini z umetninami, se države lahko kvalificira kot uvoznice, izvoznice, tranzitne države itd. Najširše sprejeta delitev vidi na eni strani države, ki podpirajo svobodno trgovino, in na drugi države, kjer sta trgovanje in izvažanje omejena ter je za izhod umetnine iz države potrebno posebno dovoljenje.

Na mednarodni ravni je bilo sprejetih kar nekaj dokumentov, z namenom preprečiti nezakonito trgovanje z umetniškimi izdelki. Med temi ima gotovo najpomembnejšo vlogo Konvencija UNESCO iz leta 1970 o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih.

Mostra/Nascondi contenuto.
17 UVOD Benetke in njena laguna, Menfi z nekropolo, Alhambra v Granadi, cesarske palače dinastij Ming in Quing, tovarna lesa v Verli, Mont-Saint-Michel, Versailles, San Gimignano, Taj Mahal … Auschwitz. To so samo nekatere od dragocenosti iz kompleksne sestavljanke dediščine človeštva in našega kolektivnega spomina. Odgovori na tisočletna vprašanja človeka o tem, kdo smo in kam smo namenjeni, se prebijajo do nas tudi preko teh krajev, kjer se srečajo s starodavno resnico, ki še nikoli ni bila bolj aktualna kot dandanes: svet v katerem živimo, nam ne pripada. Predali so nam ga starši, da ga vrnemo našim otrokom. Kulturna dediščina je omejena, predvsem pa krhka. Arheološke najdbe, izdelane pred tisočletji z naravnimi materiali, se bojujejo s spremenljivostmi podnebja in onesnaženostjo. Vrhunski arhitektonski dosežki vseh časov so v nemilosti divje urbanizacije in cementifikacije. Med vojaškimi spopadi se skuša uničiti sovražnikovo družbo tako, da se prizadene ravno njegovo kulturo. Kulturna bogastva posameznih držav so vedno pogosteje objekt zelo donosnega nezakonitega trgovanja in sistematičnega plenjenja, ki ga podpira tudi vedno hitrejši napredek tehnologije. Medtem ko so pred leti obstajale različne skupnosti držav, lahko danes govorimo tako rekoč o eni sami mednarodni skupnosti, ki skuša določiti z lastnimi inštrumenti, katero vedenje se lahko smatra za pravilno in katero ne. V očeh mednarodnega prava umetnost in kultura ne moreta več predstavljati zgolj nebistvene estetske in intelektualne težnje, ki jo je mogoče enostavno žrtvovati za višje vojaške ali globalizirane ekonomske cilje. Massimo Carcione v ta namen ugotavlja, da bi kultura lahko spadala v koncept »Pravice do sreče« vsebovane v ustavi ZDA, saj predstavlja pravico človeka do svoje zgodovine, zavesti, časti in svobode oz. do tega, kar ga loči od vsakega drugega živega bitja. Mednarodno pravo je sprejelo poziv po kolektivnem mednarodnem varstvu kulturnih dobrin razmeroma pozno. Medtem ko se je na eni strani kmalu ugotovil pomen varstva teh dobrin tekom oboroženih spopadov, se je na drugi moralo počakati do XX. stoletja za enako ureditev v mirnih časih. Varstvo kulturnih dobrin v mednarodnem kontekstu je kompleksna snov, ki se je razvila postopoma z učenjem iz lastnih napak in pomanjkljivosti. Ta diplomska naloga si kot

Tesi di Laurea

Facoltà: Giurisprudenza

Autore: Natasja Nikolic Contatta »

Composta da 98 pagine.

 

Questa tesi ha raggiunto 234 click dal 13/07/2010.

Disponibile in PDF, la consultazione è esclusivamente in formato digitale.