Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine

18 
cilj postavlja predvsem ponuditi sistematični in celostni vpogled v mednarodno varstvo 
kulturne dediščine, od njene zgodovinske geneze do oblikovanja specifičnih panog, ki 
jo sestavljajo. V nalogi bom skušala predstaviti posamične probleme, povezane s 
kulturno dediščino ter mednarodne dokumente, ki le-te skušajo rešiti. Ob tem se bom 
osredotočila tudi na ugotovitev prednosti in pomanjklivosti posamezne mednarodne 
pogodbe. Obenem bodo predstavljene tudi poglavitne mednarodne organizacije, ki 
skrbijo za tovrstno varstvo. Končni namen je ugotoviti potrebe kulturne dediščine in 
konkretne možnosti za njeno ohranjanje, obenem pa oceniti učinkovitost do sedaj 
sprejetih pravnih inštrumentov in navesti predvidevanja za njihov bodoči razvoj. 
 
Diplomska naloga si kot cilj določa najti odgovore na naslednja vprašanja: 
 Kako je potekal razvoj mednarodnega varstva kulturne dediščine? 
 Kaj pomenijo pojmi: kulturna dediščina, mednarodno varstvo, kulturni 
internacionalizem, svetovna kulturna dediščina? 
 Kateri so cilji in namen mednarodnega varstva kulturne dediščine? 
 Kako se kulturno dediščino varuje med oboroženimi spopadi? 
 Kateri problemi so povezani z mednarodnim trgovanjem z umetninami? 
 Kako se izvaja restitucija kulturnih dobrin in katere mednarodne pogodbe jo 
urejajo? 
 Katera področja urejajo pravni akti ES? Katere direktive in uredbe so bile 
sprejete in kaj urejajo? 
 Kaj urejata Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine in Evropska 
konvencija o varstvu stavbne dediščine? 
 Katere mednarodne vladne in nevladne organizacije se ukvarjajo z varstvom 
kulturne dediščine? Kakšna je njihova vloga? 
 Katere so še ostale mednarodne pogodbe, ki zaokrožajo mednarodno varstvo 
kulturne dediščine in kaj urejajo? 
 
Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov v raziskovalnem procesu, potrebujemo 
različne tehnike in instrumente. Za mojo raziskavo sta najprimernejši tehniki: delo s 
strokovno literaturo in analiza mednarodnih pogodb. Cilj dela s strokovno literaturo je 
preučitev ustreznih področij pravnega urejanja in njihova sistemizacija v enoten sklop. 
19 
Z analizo mednarodnih pogodb in strokovnih komentarjev bom skušala dobiti sliko o 
njihovi ustreznosti oz. o prednostih in pomanjkljivostih le-teh. 
 
Kot je bilo že omenjeno, prihodnosti dolgujemo včerajšnji svet. Naloga vseh nas, 
predvsem pa tistih, ki imajo v rokah za to potrebne inštrumente, je podpirati ta 
novodobni boj proti propadanju, vojaških retorzijah, vandalizmu, protipravnemu 
trgovanju in predvsem proti ignoranci. 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
20 
1. RAZVOJ MEDNARODNEGA VARSTVA KULTURNE DEDIŠČINE 
 
»Statuae nec in toto mutae sunt, quando a furibus percussae custodes videntur 
tintinnibus ammonere.« 
 
                                                                      Cassiodoro (Variae VII, 13) 
 
Zgodovina kulturnih dobrin je ne obhodno vezana na zgodovino vojn in vojaških 
spopadov. Medtem ko so vojne po eni plati predstavljale sredstvo za razširitev 
nacionalnega ozemlja in uničenje sovražnih ljudstev, so po drugi imele retorzije proti 
kulturnim dobrinam slednjih globlji simbolični in ekonomski pomen. Iznakaziti znake 
neke kulture je pomenilo izraziti lastno zaničevanje in nadrejenost v razmerju do 
slednje. Dalje, kulturna dediščina premagane in okupirane države je predstavljala tudi 
vojni plen zmagovalcev in del nagrade vojakom. Kulturne dobrine z določeno 
vrednostjo (v zlatu ali srebru) in umetnine so pred 19. stoletjem bile zelo pogosto tarča 
vojaškega ropanja, poškodovanja med boji ali pa uporabljene za reparacije po končanih 
vojaških spopadih.1 
 
Zanimanje mednarodne skupnosti za kulturno dediščino se je zatorej posledično razvilo 
vzporedno z nizanjem spopadov in njihovih uničujočih posledic. Sama kodifikacija 
discipline varstva kulturne dediščine v času vojaških spopadov se je vršila preko raznih 
konvencij od konca 19. stoletja do naših dni.2 
 
Leta 1833 je bil izdan piemontski albertinski pravilnik (od kralja Carla Alberta), leta 
1863 pa Lieber's Instructions v ZDA. Dokumenta se ne ukvarjata neposredno z zaščito 
kulturnih dobrin kot ločene in posebne kategorije premoženja, vendar uvajata nekatera 
temeljna načela, ki jih je potrebno upoštevati tekom oboroženega spopada (na prim. 
prepoved plenjenja) ter jih imeti pred očmi kot model pri sprejemanju nadaljnjih 
vojaških pravilnikov v Evropi. Ruski car Aleksander II se je leta 1874 naslonil ravno na 
Liber's Instructions pri pripravi svoje Bruseljske deklaracije. Njegov predlog je 
predvideval, naj vsa nadaljnja vojaška pravna normativa civilnih narodov upošteva te 
                                                                            
1
 Ravasi, Carcione, Patrimonio in pericolo. I beni culturali tra salvaguardia e valorizzazione, 
Edizioni Nagard, Milano, 2003, str. 185. 
2
  Albano Antonio, Lanzaro Antonio, Pecoraro Maria Luisa, Legislazione Internazionale e 
Comunitaria dei Beni Culturali, Edizioni Giuridiche Simone, Napoli, 2005, str. 29. 
21 
norme in načela, ki so nato prešla celo v običajno pravo vojaškega področja. Takratne 
razmere še niso bile dovolj naklonjene takšnemu projektu, zato noben šef oz. 
predsednik države ni hotel kot prvi podpisati deklaracije brez trdnih zagotovil o strogem 
upoštevanju vzajemnosti. Ob tem pa je bil vseeno oblikovan mednarodni komite 
pravnih strokovnjakov z nalogo, naj preuči in pripravi vojaška pravila, primerna za 
predlaganje pripravljavcem prihodnjih pravilnikov. Delo komiteja se je zaključilo leta 
1880 z oxfordskim priročnikom o pravu in običajih kopenske vojne, ki je bil namenjen 
služiti kot zgled vsem nadaljnjim pravnim regulacijam.3 
 
29. julija 1899 je bila sprejeta Haaška konvencija o običajih kopenske vojne, ki je 
predvidevala obveznost pravočasno poskrbeti za varnostne ukrepe glede zgodovinskih 
spomenikov ter določenih objektov (posvečenim veri, umetnosti ali znanosti), če niso 
bili le-ti sočasno v uporabi tudi za vojaške namene. Konvencija je kategorično 
prepovedovala vsakršno krajo, plenjenje ali racijo kulturnih dobrin kot tudi napad ali 
bombardiranje urbanih naselij brez obrambe.4 
 
Celih 55 let pozneje je bila sprejeta Haaška konvencija o varstvu kulturnih dobrin med 
oboroženimi spopadi (14. maj 1954), ki je doprinesla nekatere nove koncepte: 
o kulturna dobrina ne pripada ne državi ne posestniku posamezniku, ampak 
celotnemu človeštvu, v imenu katerega jo je potrebno varovati in ohranjati; 
o kulturna dobrina ni več objekt plenjenja ali menjave (za vojaške reparacije), 
temveč je tudi sama žrtev; 
o kulturna dobrina mora biti označena z mednarodnim poenotenim označevanjem 
(Modri ščit, ponovljen trikrat).5 
 
Obenem s konvencijo je pričel veljati tudi Pravilnik (vsebuje pogoje za vpis v 
mednarodni register kulturnih dobrin pod specialnim varstvom) in Protokol (postavlja 
norme namenjene preprečevanju protipravnemu izvozu dobrin iz okupiranega ozemlja 
in regulira zahteve za restitucijo le-teh ob koncu spopadov). Drugi Protokol h 
konvenciji je bil nato sprejet šele leta 1999, z namenom izboljšati varstvo in vzpostaviti 
še okrepljeni sistem varovanja za določene vrste kulturnih dobrin.  
 
                                                                            
3
  Ravasi, Carcione, n.d., str. 86. 
4
  Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, Ljubljana, 2000, str. 8. 
5
  Ravasi, Carcione, n.d., str. 191. 
22 
V mednarodnem kontekstu se je glede kulturnih dobrin postopoma razvilo razlikovanje 
med varovanjem med vojno na eni in varovanjem v mirnem času na drugi strani.6 
Medtem ko je bila prva koncepcija vključena v besedila vojaških pravilnikov že pred 
stoletji, se je druga pojavila šele s širitvijo ideje o tem, da bi države morale biti 
sposobne zaščititi lastne kulturne dobrine še preden do spopada sploh pride, da bi sploh 
lahko bilo govora o učinkovitem varstvu. Tekom prve svetovne vojne se je namreč 
ugotovilo, da so bili veliko bolj poškodovani spomeniki tistih držav, ki so bile v vojni 
od začetka, proti tistim, ki so v spopad vstopile pozneje, saj so slednje imele več časa za 
pripravo. 
 
V mirnih časih so aktualni predvsem problemi na področju protipravnega trgovanja z 
umetninami, restitucijo ukradenih ali nelegalno izvoženih dobrin ter z varovanjem 
specifične kulturne dediščine (arheološka, podvodna itd.). Omenjene problematike so 
bile kronološko urejene s sledečimi mednarodnimi dokumenti: 
- 1969: Evropska konvencija o varstvu arheološke dediščine (Uradni list RS - 
Mednarodne pogodbe, št. 7/99); 
- 1970: Konvencija UNESCA o sredstvih za preprečevanje uvoza, izvoza in 
protipravnega prenosa kulturnih dobrin (Uradni list SFRJ - Mednarodne 
pogodbe, št. 50/73);  
- 1972: Konvencija UNESCA o svetovni kulturni in naravni dediščini (Uradni list 
SFRJ, št. 56/74); 
- 1982: Konvencija iz Montego Bay-a o varstvu podvodne kulturne dediščine 
(Uradni list Evropskih Skupnosti L 322/32); 
- 1985: Evropska konvencija o varstvu arhitektonskega bogastva (Uradni list 
SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/91);  
- 1995: Konvencija UNIDROIT o ukradenih ali protipravno izvoženih kulturnih 
dobrinah (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 6/04); 
- 2001: Konvencija UNESCA o potopljeni kulturni dediščini (Uradni list RS - 
Mednarodne pogodbe, št. 1/08). 
 
 
 
 
 
 
 
 
                                                                            
6
  Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 8. 
23 
2. OPREDELITEV SPLOŠNIH POJMOV 
2.1 MEDNARODNO PRAVNO VARSTVO KULTURNE DEDIŠČINE 
 
 
                  »Potremo saldare il nostro debito con il passato solo se riusciremo ad  
essere creditori del futuro.« 
 
                                                                    Federico Mayor Zaragoza7 
 
Mednarodno pravo je sistem pravnih načel in norm, s katerimi so določene pravice in 
obveznosti subjektov mednarodnega prava v njihovih medsebojnih odnosih v 
mednarodni skupnosti.8 V primeru, da vsebina teh odnosov zadeva varstvo kulturne 
dediščine, lahko govorimo o mednarodnopravnem varstvu kulturne dediščine. 
 
Subjekti vsakega pravnega sistema so nosilci pravic in obveznosti, ki so jim v tem 
pravnem sistemu priznane, poleg tega pa morajo imeti tudi sposobnost izpolnjevati 
obveznosti in terjati pravice. Mednarodni subjekti delujejo neposredno po predpisih 
mednarodnega prava ter so obenem neposredno podvrženi mednarodnopravnemu redu.9 
 
2.2 KULTURNA DEDIŠČINA 
Po 2. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine10 se pojem kulturne dediščine definira 
kot: območja in kompleksi, grajeni in drugače oblikovani objekti, predmeti ali skupine 
predmetov oziroma ohranjena materializirana dela kot rezultat ustvarjalnosti človeka in 
njegovih različnih dejavnosti, družbenega razvoja in dogajanj, značilnih za posamezna 
obdobja v slovenskem in širšem prostoru, katerih varstvo je zaradi njihovega 
zgodovinskega, kulturnega in civilizacijskega pomena v javnem interesu. 
 
Specifičnost mednarodnega urejanja varstva kulturne dediščine pa je ravno v tem, da se 
celotno področje ne dotika pravne in kulturne sfere le ene države, temveč deluje v 
odprtem prostoru mednarodne skupnosti. Definicija kulturne dediščine v mednarodnem 
                                                                            
7
  Il Patrimonio dell'Umanita, Volume 1, Istituto Geografico De Agostini, UE, 1999, str. IX. 
    Federico Mayor Zaragoza – Generalni direktor UNESCO 1987 to 1999. 
8
  Turk, Danilo, Temelji mednarodnega prava, Založba GV, Ljubljana, 2007, str. 19. 
9
  Petrič Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 5. 
10
  Zakon o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08 z dne 15. 2. 2008). 
24 
prostoru mora torej zadostiti kriterijem in potrebam različnih pravnih tradicij in 
narodnih pojmovanj kulturne dediščine. 
 
Do mednarodnega konsenza o definiranju predmeta varstva še ni prišlo, vsaka država pa 
sama določa obseg kulturne dediščine na svojem območju. Opredelitve kulturne 
dediščine se po posameznih državah razlikujejo, zato vsak mednarodni dokument 
uvodoma podaja svoje razumevanje pojmov kulturne dobrine, kulturnega spomenika in 
kulturne dediščine.11 
 
Splošno je sprejeto, da kulturno dediščino človeštva sestavlja skupek vseh kulturnih 
dobrin. Nadaljnje vprašanje pa je, kaj je kulturna dobrina in ali je njeno definiranje 
sploh možno in potrebno. Reicheilt namreč meni, da mora biti koncept kulturne dobrine 
odprt in dinamičen, da torej utesnjujoča univerzalna definicija ni zaželjena. Podoben 
pogled podaja tudi Prott, ki pravi, da je definicija omejenega namena za vsak 
posamezen instrument največ, kar je mogoče doseči ob trenutnem stanju različnosti 
same kulture in njenega manifestiranja.12 
 
V pomenu kulturne dediščine se je izraz »dediščina« prvič pojavil v Evropski 
konvenciji o varstvu arheološke dediščine (Ur. L. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 
4/91), sprejeti leta 1969 s strani držav članic Sveta Evrope.13 
 
Zanimivo je dojemanje »dediščine« Davida Lawenthala, ki jo opredeljuje kot nekaj 
splošno zavezujočega. Dobimo jo, če to želimo ali ne in se ji ne moremo odpovedati. 
Dediščina določa našo identiteto in pripadnost določeni družini, skupnosti ali narodu.14 
 
Povsem drugačno, vendar obenem zelo učinkovito definicijo, pa podaja Priporočilo 
UNESCA o zaščiti kulturne in naravne dediščine. Kulturna dediščina je označena kot 
bogastvo (angl. wealth), in sicer vanjo niso zajeta le dela velikih vrednosti, temveč vse, 
kar je tekom časa pridobilo kulturno vrednost. Percepcija pojma dediščine je podvržena 
                                                                            
11
  Petrič, Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 6. 
12
  Petrič, Magdalena, Kulturna dediščina kot skupna dediščina človeštva, Magistrska naloga, 
Ljubljana, 1998, str. 34. 
13
  Petrič, Magdalena, Mednarodno pravno varstvo kulturne dediščine, n.d., str. 6. 
14
  Ledinek, Nina, Pravno varstvo kulturne dediščine, diplomska naloga, Maribor, 2006, str. 8.